Beschreibung
Andrej Kokot nam je od konca šestdesetih let, ko je objavil svojo prvo pesniško zbirko, bil znan kot pesnik, kot tih, resen, nemalokrat žalosten in celo grenek, iskren izpovedovalec trpkih resnic. V zadnji zbirki pa je pokazal, da zna biti tudi veder in razposajen, ponekod naravnost mladostniško objesten.
Njegov preprosti in razumljivi jezik na posre?en na?in povezuje melos koroške doma?nosti s sodobnim, urbanim jezikom.
V pri?ujo?ih Snopih za pozne spomine je izdajatelj Fabjan Hafner zbral pesmi iz vseh destih Kokotovih pesniških zbirk.
Za?enja z zbirko Zemlja mol?i (Celovec, 1969), ki je njen naslov že program: zemlja, ki nas nosi, mol?i o nas, mol?i o našem spominu in tudi o naši usodi.
Naslednja, Ura vesti (Celovec, 1970), bolj abstraktna, manj ozemljena, se na bolj refleksivni ravni ukvarja z vestjo tistih, ki o nas govorijo in nam hkrati jemljejo pravico, da spregovorimo sami o sebi v svojem jeziku.
Pesniški list 6 (Trst-Koper, 1972) prvi? vsebuje pesem, ki je morda Kokotova najbolj popularna: Napisi padajo. Svoj?as jo je uglasbil slovenski kantavtor Tomaž Pengov.
?ujte, zvonovi pojo (Jesenice, 1972) je – ?asu primerno – zbirka upora in kritike, njeni cikli pa nosijo naslove, kot so Še moja smrt je upor ali Mrtvaški zvonovi pojo.
V Onemelem jutru (Celovec, 1974) se je Kokot prvi? upal biti nežen, lahen. Spet smo pri molku, pri življenju brez besed, pri za?etku, toda po?asi se mu le pridružujejo besede.
»Zrelega« Kokota naposled sre?amo v zbirkah Kamen molka (Ljubljana, 1979) in Kaplje žgo?e zavesti (Celovec, 1982). Tu ni ve? razlikovanja med povezanostjo z domovino, razmišljanjem o koroški situaciji, o podlosti in na?etosti ?loveškega zna?aja in najbolj intimnimi trenutki.
Naposled, ?etrt stoletja pozneje, Pozabljeno sonce (Celovec, 2007). Ni? ve? molka, ampak toplina, nekaj kozmi?no mo?nega jo preveva. Ti stihi niso prav ni? jesensko otožni, temve? sproš?eno modri.
Da bo bera popolna, so na kraju objavljene smešne hudomušne pesmi za otroke iz zbirke Ringaraja (Celovec, 1983) in samonikle in samorastniške pesmi v kostanjskem nare?ju Pastirjevi rajmi (Celovec, 1996), ki nam razodevajo same pesniške za?etke Andreja Kokota.
Autorenportrait
Andrej Kokot, rojen 1936 v Zgornji vasi pri Kostanjah, umrl 2012 v Celovcu. Od 1942 do 1945 med družinami, ki so jih nacisti pregnali v Nem?ijo. Od 1960 do 1980 pri Slovenski prosvetni zvezi v Celovcu, 1980–1991 kulturni urednik pri tedniku Slovenski vestnik. Od leta 1969 je izdal številne pesniške zbirke v slovenš?ini in v prevodih, pisal je prozo in prevajal iz slovenš?ine in v slovenš?ino.
Rezension
'Kokotove pesmi so vera na smrt obsojenega v ?love?nost, v smisel zvestobe in identi?nosti. In so seveda kar naprej navznoter najpopolnejša elegija, tako polna stisk, da bi je takšne v današnjem novoevropskem svetu, opremljenem z bleš?e?im slovarjem demo
